Ko sem bila otrok, sem na rojstnodnevni zabavi prvič videla, kaj vse lahko naredi čarovnik. Iz žepa je potegnil barvne robčke, ki jih nikjer prej ni bilo, iz klobuka pa zajčka, ki je začel skakati po mizi. Vsi smo kričali od navdušenja. Še danes se spomnim tistega občutka. Mešanica smeha, začudenja in popolne vere, da čarovnija res obstaja.

Kasneje, ko sem odrasla, sem začela gledati na stvari bolj racionalno. Vedela sem, da gre za trike in iluzije. A ko sem šla s prijatelji na dogodek, kjer je nastopal profesionalni čarovnik za dogodke v Sloveniji, sem spet začutila tisti otroški čar. Vse karte, kovanci in vrvi – vse je bilo tako spretno izvedeno, da smo pozabili iskati razlage. V tistem trenutku je bilo važno samo to, da nas je popeljal v drug svet.

Najbolj mi je ostalo v spominu, ko je enega izmed gledalcev povabil na oder. Tip je moral podpisati karto, nato pa se je ta čudežno pojavila v zaprti škatli na drugem koncu dvorane. Občinstvo je eksplodiralo od navdušenja. In jaz sem spet dojela. Dober čarovnik ni le spreten z rokami, ampak zna ustvariti vzdušje, kjer vsi za trenutek verjamemo v nemogoče.

Še posebej zanimivo je bilo, ko je čarovnik vključil humor. Ni šlo le za trike, ampak tudi za šale, iskrive pripombe in spontan smeh občinstva. To je bil dokaz, da je čarovnija večplastna. Gre za kombinacijo spretnosti, predstave in energije.

Ko danes pomislim, zakaj so čarovniške predstave še vedno tako privlačne, se mi zdi odgovor preprost: ker potrebujemo trenutke, ko ne iščemo razlage. Svet je poln logike, podatkov in tehnologije. čarovnik pa nas spomni, da je lepo včasih samo uživati v iluziji, brez potrebe, da vse razumemo.

In morda je prav to največji trik od vseh. Da nas ne prepriča, da magija obstaja, ampak da nas spomni, kako lepo je, ko verjamemo v nemogoče.…