20.02.2012. 11:00h 0 5

Skupina Red Five Point Star je v zadnjem času ena redkih slovenskih zasedb, ki je okusila prave turnejo po tujini. Kakšna je izkušnja in kakšni so nasveti za ostale slovenske skupine - v nadaljevanju. 

Turneja ... po Sloveniji!

To, da smo Red Five Point Star kjer smo, se imamo zahvaliti izključno dejstvu, da smo si vzeli čas. Vzeli smo si čas za ustvarjanje, vzeli smo si čas za vaje in vzeli smo si čas za koncerte - in za koncerte v tujini. Hoteli smo (nenačrtno) ujeti "esenco" banda. Band je menda skupina glasbenikov, ki ustvarja, vadi in to pokaže pred čim večjim številom ljudi na čim več različnih krajih. A ni bilo ponavadi tako? Mogoče smo se res rodili kakšnih 30 let prepozno, mogoče smo romantiki, ampak vseeno. Nismo sanjači, da bomo polnili stadione, nočemo se izpostavljati z neuspehi - še nikoli se članek o skupini ni pojavil v kakšni reviji, v kateri si itak ne bi želeli biti, ker članek sigurno ne bi bil povezan z glasbo. Smo pa band, ki se je kalil na odru. 

Ker smo začeli našo zgodbo proti koncu devetdesetih, smo imeli priložnost igrati po marsikaterih klubih v Sloveniji, ki so, na žalost, že zdavnaj zaprli vrata. Kmalu pa smo začeli dobivati tudi ponudbe iz tujine in brez razmišljanja sprejeli VSE, kar nam je bilo ponujeno. Tu vidim precej napačno razmišljanje pri slovenskih ustvarjalcih – ko jim razložiš, da so koncerti v tujini več ali manj neprofitni in si kot slovenski ustvarjalec lahko vesel, da v tujini sploh lahko igraš - ti skoraj vsak odgovori: "Ja, zakaj pa bi potem to počel?!". Seveda ti tega ni treba, vendar je zgodba povsem drugačna, ko na primer prideš iz turneje po Evropi, Južnoafriški Republiki, ali celo tako kot se nam je zgodilo nazadnje – po ZDA. Takrat te vsi sprašujejo, te "rešpektajo", te cenijo, si jim "car" in podobna jajca ... Zakaj vse te nebuloze?! 

Recept je enostaven. Najprej moraš biti dovolj zanimiv band, da si zanimiv tudi za tujino (roko na srce, pri nas bi bande, ki bi resno konkurirali v tujini, lahko našteli na prste ene, OK, mogoče dveh rok). Potem najameš kombi, vzameš s seboj spalko (ker je velika verjetnost, da boš vsaj na prvih turnejah spal na tleh – srečo boš imel, če ta ne bodo umazana) in preprosto odideš na pot. Tu se v večini primerov ustavi. Imamo šolo, službe, dekleta,... drekec, pekec! Strah je tisti, ki te ustavi – strah pred neznanim! Večina bandov, ki na turneji še ni bila, si to predstavlja, kot to običajno vidimo na TV-ju: tourbus, alkohol, po možnosti droga, pa parada manekenk (itak pomanjkljivo oblečenih) in še bi lahko naštevali!

V resnici je drugače. Opreme ti ne bo nosil nihče drug kot sam, oziroma, če so v bandu člani kolegialni, bodo vsaj bobnarjem in kitaristom pomagali nositi vso kramo dvakrat na dan (in pazi, ko si na turneji s kombijem – kar je običajno – boš vsakič premetaval še potovalke, zato so lego kocke dobra podlaga za te dele turneje). Zgodi se, da se pripelješ pred klub sredi p.m. in dobiš informacijo, da koncerta žal ne bo, ker je lastnik prodal lokal v tem času, ko si ti že bookiral turnejo, ali da prideš v »klub« in se moraš sam ozvočit. In mogoče ozvočenja sploh ni in moraš na brzino poiskati lokalno predskupino, ki ima ozvočenje, ali naletiš na promotorja, ki pozabi, da je koncert ta dan in ga niti ni promoviral, ti pa igraš na karte in še bi lahko našteval. Takšne situacije se dogajajo na turnejah, ki bi jih lahko igrali tudi slovenski bandi. Pa jih ne. In verjetno bo po branju tega članka še koga odvrnilo od »touranja« z bandom, ker to navsezadnje sploh ni kul in fajn, ampak je včasih "kr naporn pa tko". Ja, bi rekel, vendar na koncu dneva, oziroma turneje potegneš črto in veš, da si naredil več, kot če bi se pojavil v najbolj branem rumenem cajtngu, kljub temu, da bo tvoj "rating" v Sloveniji višji! Ampak, kaj pa je Slovenija v primerjavi s svetom?! 

Red Five Point Star smo prišli do točke, ko nas promotorji jemljejo resno, kljub temu, da jim v "hospitality rider" porinemo "sleeping capacity for 6 people, dinner for 6 and two bottles of best whisky you can provide". Zakaj? Zaradi liste koncertov, ki smo jih odigrali. Ne le Ljubljana, Maribor, Koper, ampak nekaj balkanskih turnej, kar nekaj evropskih turnej, pa dve južnoafriški turneji, kjer smo igrali tudi koncerte Swazilandu in Botswani, pa zadnja, ki smo jo skupaj s Toastersi odigrali v ZDA.

Nikoli nismo strmeli k vseslovenskemu "uspehu", ki ti zagotovi najboljšo solato na tržnici, ali preskok vrste na blagajni bližnje štacune, kjer te trgovke poznajo tudi brez TV-ja, ali pa te spravi v kakšne podobne, skoraj absurdne situacije: "Ooooooo gospod Grahek, a danes pa ne boste nič pasje hrane za kužka kupili?" In odgovoriš:"Ne hvala, sem na tankem z denarjem, bom makarone kar s sirom pomlatil!"

Mogoče pa je čas, da tudi sami nekoliko zalenuharimo z "izleti" in pripravimo napad na slovensko sceno kot se spodobi! In potem boste brali o vsem, samo o glasbi ne! Igralo pa se bo itak bolj malo ... si bomo pač organizirali slovenske turneje. Vendar vse do danes nismo ugotovili, koliko vikendov zapored je potrebno odigrati, da lahko razglasiš "TURNEJO PO SLOVENIJI"! 

Red Five Point Star smo band, ki ima najraje odre. Ni nam mar za medijsko izpostavljanje, ni nam posebno mar za ustvarjanje videospotov in velikokrat nam ni mar, ko kdo reče: "Hm, nič niste zaslužili, zakaj pa ste potem odšli na turo?" Zato, ker je stati na odru in igrati pred občinstvom v živo, bistvo banda. 

Kmalu po nastanku leta 1998 smo imeli željo igrati v tujini in že na enem prvih nastopov zunaj Trbovelj (v Ormoškem Unterhundu), nas je Meniga (op.p. Vedran Meniga – hrvaški punk guru in promotor) povabil v Mochvaro, legendarni zagrebški klub. Slovenija je v celoti postala "premajhna" za nas, pa ne da smo se je naveličali, ampak enostavno je zmanjkalo klubov, kjer bi lahko igrali, saj smo v parih letih igrali že povsod. Mogoče ima to opraviti tudi z dejstvom, da nismo bili izbirčni, kar se tiče ponudb in nismo snemali spotov, ki bi nas tiste čase verjetno lansirali na "višji" nivo v okviru slovenske scene, kar bi posledično prineslo to, da takih špilov dejansko ne bi mogli več igrati, oziroma sprejeti takih ponudb. Tako smo počasi odhajali na enodnevne, dvodnevne, tedenske izlete, na katerih smo nastopali po najrazličnejših klubih in festivalih. Leta 2006 smo dobili tudi prvo ponudbo odigrati daljšo turnejo, ki se je odvila pretežno v Franciji, nekaj koncertov pa smo odigrali tudi v Italiji. 

Tako so promotorji postali pozorni, mi smo si nabirali kilometrino in postajali vse bolj znani po naših nastopih v živo in po turnejah, na katere, kljub vsem odpovedovanju, še vedno radi odidemo. Tako smo obredli med drugim tudi države kot so Kosovo, Botcwana, Swaziland, pa celotno Vzhodno Evropo, velik del Zahodne Evrope, dober del Balkana, Južno Afriko smo konkretno obdelali kar dvakrat, ter se nazadnje odpravili na turnejo še v ZDA. Vsako potovanje je nekaj potegnilo za seboj. Izkušnje, reference, menjave članov, zbliževanje banda, štrajte, uživancijo, spoznavanje drugih kultur, snemanja, nastopanja  in turneje s tujimi bandi in še bi lahko naštevali. Kar pa je najpomembnejše - če bo le priložnost in če bo le čas, bi, kljub temu, da turneja ne bo profitna, radi odšli še v Južno Ameriko, pa na Japonsko, zahodna obala ZDA še ni osvojena, tudi Rusija bi bila zanimiva, pa recimo Avstralija...