17.05.2011. 09:55h 1 2

Arhibald Arhibaldovich so skupina, ki je slavila zmago na letošnjem predizboru 'Glasba z drugega planeta', hkrati pa so si priborili nastop na Mars Festivalu 2011. Peter Šušnjar je bobnar skupine, ki uspešno združuje glasbo in fiziko. 

Verjetno si večina Zemljanov trudi svoj termin ujetništva Zemljine gravitacije zapolniti s čim všečnim. Nekateri sprehajajo pse, drugi planinarijo, tretji se igrajo politiko. Ne počnem nič od naštetega, prav tako mi harmonije harmoničnega oscilatorja ne zadoščajo. Všeč mi je glasba. O prvih korakih, do koder seže pogled, bom pisal v naslednjih nekaj vrsticah.

Kot otroci smo poslušali otroške kasete, meni naljubša je še vedno Kužek postružek (... 'kam te tako urno drobne tačice neso' …) Ata je kupil še serijo klasične glasbe, tudi na kasetah. Potem smo nekoč pri baki in dedu odkrili gramofonske plošče. Svega boga – od jugo novega vala do Davida Bowiea, komplet Bruce Springsteen, klasika, british ska. Treba je bilo počakati Miklavža, da smo v hišo dobili gramofon, saj bi bila taka investicija za mati, Ars zapriseženko, sicer povsem neupravičena. Gramofon in glasbeni okus prvorojenca Ivana sta najbolj vplivala, da sem skrenil na drugačna glasbena pota kot prijatelji, zapriseženi ruralno provincialnim preferencam, ki jih krojijo lokalne radio postaje.

Že kot mali mulo sem hodil v glasbeno šolo. Igral sem kljunasto flavto, ki ni ravno bogsigavedi, a takrat je bilo že to čisto dovolj, kaj šele teorija. Le-to sem zaradi dobre družbe vsemu navkljub redno obiskoval, česar za flavto ne morem reči. Ko je odšel stari dobri profesor Rupar, fagotist, je odšla tudi moja zadnja želja po igranju flavte. 

Pri šestih se mi je končno uresničila otroška želja. Vpisal sem se na tolkala, oča so mi kupili bobne in vse je šlo v luft. Ker še nisem imel protihrupnih slušalk, sem si v ušesa tlačil paličice za ušesa. Opravil sem pet letnikov, potem pa končal – nisem maral nastopati na vsaki pasji procesiji, kjer potrebujejo bolj hrupen nastop, vendar metalci niso dobrodošli.

Mali fantje igrajo bobne zato, da lahko veliki igrajo v Bendu. Mi smo prvega poimenovali Tutti Frutti – kot sladoled pri šiptarjih. Moj brat Niko je bil na električni kitari, Tic je pisal besedila in pel, Tilen je igral kitaro, jaz bubnjeve. Basa nismo imeli, ker je imel Vid, basist v mojem trenutnem bendu, prefin okus. Vseeno je žagalo, ropotalo, cirkuliralo. Innocent men. Pa ninjax in Tilnov edini solo v življenju. Welcome to the story, Aj em de lord (tako je pisal Tic). Nobenih priredb, nobenih ponaredkov, samo avtorska dela. Metal nam je bil vsem razen Ticu precej tuj. Čeprav smo se ga dolgo otepali, je obstal, ker je želel Niko Tica, ki je imel metal rad, zaposliti z nečim pametnim. Pravzaprav se je splačalo. Dva v Škofji Loki nepozabna koncerta. Daleč od vrhunskosti, daleč od poslušljivosti, daleč preko norm glasnosti. Hrupno. Vendar če pomislim, ni bilo brezpomensko dretje, komadi so bili smiselni in melodični. 

Kratek je bil koncert, kratka je naša zgodovina. Ostala mi je ena videokaseta.

Temu je sledil ustvarjalni molk.

Molk.

Miša.

Ne.

Molk kot suša, kot presahli vodnjak, kot zapuščena kmetija na Svetem Volbenku, kot pasivna hiša, ki ne potrebuje hrupa centralne, kot ustavljena tovarna v recesiji, kot zarjavel tank z ukrivljeno cevjo in brez gosenic.

Nato pa I Scream for Ice Cream …

Po suši smo ostali Niko, Vid, Tilen in jaz in ker je še naprej prevladoval molk, smo povabili Nejca. Nekaj časa je bilo preveč hrupno, moral je oditi Tilen. Tilnov odhod je bil moja prva izkušnja s kadrovanjem v bendu. Težko je nekomu povedati, da ga ne potrebuješ več. Prečkali smo oviro in  zatem nekaj mesecev aktivno ustvarjali priredbe skupin, ki so indie rock povzdignile v današnje razsežnosti (Franz Ferdinand, The Strokes, Arctic Monkeys, …). To obdobje smo kronali s prvim pravim koncertom kot predskupina We can’t sleep at night. Marko (WCSAN) nam je posnel in uredil posnetke. Kot da bi nam štirideset minut koncerta pobralo ves zagon, je spet vse obmolknilo. Koncertom so vedno sledili neskončni premori, kakor da bi vaje predstavljale dolžnost in obremenitev, ne pa sprostitve. Niko je tisto poletje odšel svojo pot, ostali smo trije (kot kak punk bend), to ni šlo. Pridružil se je Nejčev mlajši brat Matevž, velik, kosmat otrok. Začelo se je novo poglavje.

Kar nekaj je trajalo, da so se kanali ustvarjalnosti zares odprli. Štirje različni karakterji smo se uglasili in zdaj pesmimo, ropotamo in godemo pod imenom Arhibald Arhibaldovich. Več je bolje. Ker se stvar še odvija, tu retrospektive ni. V enem letu smo od koncerta na indie-rock večeru Pri rdeči ostrigi prešli na igranje ob boku velikim imenom jugoslovanskega (glasbenega) podzemlja, z zmago na predizboru Glasba z drugega planeta pa so se odprle še dodatne možnosti za nastopanje. 

Kot je verjetno razbrati iz zgoraj napisanega, smo še vedno precej otroško naivni, glasba pa zori z nami in upam, da boste v naslednjih mesecih deležni kakega plodu.

Peter Šušnjar, Arhibald Arhibaldovich