12.12.2011. 14:20h 0 4

Alan Vitezič je član skupine Društvo mrtvih pesnikov, ki že 20 let uspešno deluje na slovenski sceni. MTV kolumno je naslovil Angleščina proti slovenščini. Pravi pa tudi, da plača pijačo tistemu, ki mu uspe besedo ljubezen večkrat ponoviti v refrenu poslušljivega komada!

Uvod. En svet. 1000 jezikov. Milijon bendov. Škoda, ker ne obstaja kakšen Statistični urad za glasbo, ki bi nam posredoval podatek o številu vseh bendov na svetu in v Sloveniji. Zanimivo bi bilo tudi vedeti, koliko slovenskih izvajalcev poje v materinem jeziku in koliko se jih vokalno sporazumeva, npr. v angleščini? Vsak novonastali vokalni bend si prej ali slej zastavi vprašanje, v katerem jeziku bo nagovarjal svojo publiko. Opažam, da so mlajše generacije slovenskih glasbenikov precej naklonjene prevladujočemu jeziku interneta, angleščini. Je to past ali orožje?

Poglejmo pluse in minuse.

Čustva. Prejšnji teden sem pisal slovenski tekst za znano izvajalko na naši sceni. Splošno znano je, da v angleščini (skoraj) vse dobro zveni. Demo je bil v »skenafound« angleščini, torej angleške besede brez pomena. In zvenel je zelo dobro. Predvsem zaradi dobre melodije in odličnega vokala, saj teksta v smislu razumevanja ni bilo. Besede so lepo donele, vokali lepo ritmizirali. Pri angleških pesmih, ki jih poslušamo vsak dan na radiju ali televiziji, je podobno. Ambiciozno besedilo se nas ponavadi ne dotakne, ker ga samo bežno razumemo. Prepriča nas interpretacija in melodija, ki sedeta v uho in ju težko odženemo. Verjetno najbolj pogosto uporabljena beseda v angleških besedilih je »love«, v slovenskem jeziku bi to bila «ljubezen«, ki jo ne uporabljamo prav pogosto, ker je zlogovno grozna. Plačam pijačo tistemu, ki mu uspe besedo ljubezen večkrat ponoviti v refrenu poslušljivega komada!

Slovenščina je, roko na srce, zelo trda in morda tudi ne najbolj spevna. S slovenskimi zlogi zelo težko ujameš angleško ritmiko. Ampak kaj šele porečejo Nemci ali pa Madžari, ki imajo, predvidevam, še večji problem. Ima pa slovenski (lokalni) jezik eno prednost (če seveda poješ domači publiki): tekst se te dotakne, vzbudi čustva, ker ga poslušalci razumejo. Vsak stavek, prav vsako besedo! In tu je ključna razlika: ni slovenskega hita brez iskrivega teksta, medtem ko poznamo kar precej globalnih hitov z verbalno površnim, oziroma naivnim besedilom.

MTV. Glasbo sem začel redno kunzumirati v času, ko je nastal prvi MTV. Veliko, zelo veliko angleščine, vse do prihoda MTV Adrie. MTV je bil eden prvih globalnih medijev, ki je dojel moč lokalne vsebine. In po nekaj letih gledanja jadranskega MTV-ja si zastavimo vprašanja: »Bi bili TBF pri nas tako popularni, če bi namesto v dalmatinskem narečju repali v nerazumljivi harlemski angleščini? Bi se Ex-Yuga furala na Dubiozo, če ne bi ti v balkanski maniri obravnavali balkanske teme? In zakaj največjemu slovenskemu bendu Siddharti še ni uspelo v angleški različici?« Razlogov boste našli precej. A dejstvo je, da je za uspeh v tujini treba spakirati kovčke in se odpraviti tja, kjer je glasba biznis. V Sloveniji to ni. In prepričati globalni ali vsaj regijski glasbeni management. V Sloveniji ga sploh ni. In treba je biti najboljši v tem kar počneš.

Publika. Letos sem bil na kar nekaj koncertih svetovne indie rock scene, ker sem »fan«. Editors. White lies. Interpol. Več ali manj polni koncerti urbanih obiskovalcev, ki morajo biti tam, da se pokažejo na sceni. Tisto, kar je skupno vsem tem koncertom je, da poslušalci ne pojejo pesmi z bendom, ampak bolj poslušajo glasbo, ker tako in tako ne poznajo besedil. Pridejo gledat, kaj delajo v New Yorku in Londonu, ker je to kul. Pa se odpravite na kakšno večje študentsko rajanje, kamorkoli po Sloveniji. Najbolj pogost izvajalec: Vlado Kreslin. Nisem fan. Ga pa spoštujem. Organizatorji si težko predstavljajo izvedbo koncerta brez Kreslina. Vsi pojejo. Od prvega do zadnjega. Od prve do zadnje besede. Tudi če nisi Kreslinov poslušalec, poznaš vse pesmi na pamet. In dlake se dvignejo, koža se naježi, ker publika igra najbolj pomemben inštrument benda: poje besedilo!

Epilog. Za konec bom zapisal nasvet, kar pomeni, da se staram. Ampak enkrat se je treba sprijaznit tudi z naravnimi zakoni. Vsak bend si mora na začetku svoje poti postaviti svoj cilj. Če želiš koncertirati v Sloveniji, poj slovensko. Bolje je biti prvi v vasi, kot zadnji v mestu. Če pa začutiš v sebi velik talent oz. imaš močno idejo, ki presega domače okolje, prestopi jezikovne in nacionalne meje in se odpravi v svet. Slovenija bo ponosna nate.

Alan Vitezič, Društvo mrtvih pesnikov