03.03.2011. 17:00h 1 0

Zanimiva je tale skupina The Tide. Potem ko preposlušaš njihovo glasbo, jih spoznaš v živo, ugotoviš, da so eni redkih, ki še vedno sledijo lastni zgodbi in ne trendom. A jim sploh preostane kaj drugega?

Petkov večer je Tomaž Štular, pevec skupine The Tide, posvetil spletni strani mtv.si, si privoščil dve pivi in se razgovoril o viziji, bendu, mecenih, sirotah, sceni in svobodi – vse seveda v povezavi s skupino The Tide.

The Tide so prvo ploščo z naslovom "Love&Trust" izdali leta 2006, potem je sledil posnetek koncerta Izštekani na Valu 202 (2008), lani jeseni pa končno “Kings of The Hill”. Kar nekaj vode je preteklo med prvo in drugo, a kot pravi Tomaž, je to posledica financ in službe: “Ob redni službi snemati ploščo je seveda logičen časovni zamik med dvema ploščama. Delovni proces je zato daljši in odvisen od finančnih sredstev. V prvem planu so službe s katerim služimo kruh za drugi plan, ki nas pa osvobaja.“

“Želimo si mecena,” pravi frontman skupine in nadaljuje: “Ekipa, ki je za nami je tista, ki nas pravzaprav rešuje, podpira in našo celostno podobo nadgrajuje. Brez njih bi težko delali presežke v smislu promocij. Bend jim seveda pusti odprte roke pri ustvarjanju fotografij, videov, designa itd., saj s tem vsak lahko naredi najboljše in pokaže svoj ustvarjalni jaz, izvirnost in unikatnost.”

Izvirnost je očitno danes tista ki šteje, in če pogledamo številke, so The Tide ploščo “Kings of The Hill” do sedaj poslali oboževalcem na dom več kot 150-krat, brezplačno pa je bila z njihove spletne strani prenesena več kot 200-krat. Zanimiv podatek je, da je bila prva plošča Love&Trust prenesena 8000-krat. In zakaj ta razlika?

“Ni problem imet 5000 fanov na Facebooku, ker gre za agresivno dodajanje in nerealno število. Pri naši prvi plošči je štel prenos glasbe že sam klik, nihče se ni rabil registrirat, in da je prenesel ploščo praktično ni naredil nič. Pri novem albumu Kings of the Hill pa smo rekli, da bi postavili nek filter. In tako se morajo obiskovalci registrirati, če želijo brezplačni prenos albuma, nekaj morajo ponuditi v zameno in to je registracija. S tem ločiš tiste, ki si ploščo res želijo in tiste, ki imajo na računalniku ‘10.000 albumov’, od tega so poslušali 0,1% glasbe. 8.000 prenosov v petih letih seveda ni merilo za obisk koncertov, je pa odlično za bend,saj je vse del promocije” še doda Tomaž.

Koncertov se je v teh letih nabralo kar lepo število, veča pa se tudi število oboževalcev, ki po koncertu radi pristopijo k bendu. Tomaž je odnos z oboževalci zapakiral z besedami: “Nismo bend, ki bi opazil ljudi, ki nas obožujejo. Po koncertu sem recimo sam še vedno v svojem svetu in potrebujem nekaj časa, da se skuliram. Mi je pa všeč, ko k meni pristopijo zanimivi ljudje. Spomnim se koncerta v Gali Hali na Metelkovi, ko je do mene prišla ženska, ki je The Tide prvič videla in slišala. Punca je bila popolnoma navdušena in rekla, da nas je prvič slišala ter da mora kupit CD. To je tisto kar te drži pokonci in veš, da ne ustvarjaš samo zase.”

Čeprav The Tide dobro delajo, je za marsikaterega poslušalca moteč ravno jezik. Vse plošče so v angleščini in že nekaj časa se zdi kot da bi se morali zagovarjati, zakaj ne pojejo v maternem jeziku. Mar tudi sanjajo v angleščini?

“Ne sanjam v angleščini, je pa vse potek nekih dogodkov. Ni globje filozofije, razen, da sledim samemu sebi. Čeprav je že marsikdo rekel, da bi moj vokal lepo zvenel tudi v slovenskem jeziku, je to seveda lepo vedeti, vendar dokler sam pri sebi tega ne bom čutil, ne bom. Enkrat seveda lahko upamo na material v slovenščini, vendar predvsem zato, ker imam rad izzive. Moram biti na to pripravljen. Če se bo pojavila želja po slovenskem jeziku, pač bom.”

Nato sva za trenutek obrnila vloge v intervjuju, saj me je Tomaž vprašal: “Kaj pa danes bendu prinese, če poje v slovenščini? Bomo zato bolj slavni, imeli več koncertov?” Odgovora mu seveda nisem mogla ponuditi, se pa je dopolnil sam: “Skupina si je že na začetku zastavila vprašanje zakaj to počnemo. Zato, ker osvobaja!”

Zaščitni znak skupine, ki med drugim ne ustvarja samo plošč, temeč tudi sodeluje pri gibalno glasbenih performansih, piše glasbo za filme, gledališča  in se prepušča snemalnim fetišem režiserja Mihe Knifica, se lahko pohvali tudi z najbolj izvirnimi ovitki za plošče v regiji. Za primer sem Tomažu navedla izvirnost skupine Radiohead, on pa je komentiral: “Še dobro, da so Radiohead tisti, ki si upajo. Če pogledamo največje skupine na svetu, dobimo popolnoma drugo zgodbo. Oni si tega ne upajo. Imajo sicer moč, da spreminjajo standarde in navade, a bodo še vedno izdali ploščo v plastiki, slika benda pa bo krasila naslovnico.”

“Plošča je bila včasih umetnost. Ne samo glasbeno ampak precej v meri designa. Nam oziroma oblikovalskemu studio Pop-up je to še kako pomembno in postavljeno v prvi plan. Mi smo za to, da delamo glasbo, oblikovalci pa design. Se ne umešavamo prav preveč v to kaj bo na naslovnici in kaj ne. Pop up je prišel na idejo kako naj bi naredili spletno stran, kjer bi si vsak sam oblikoval svoj unikatni ovitek in ga potem lahko prejel v fizični obliki. Po parih sestankih smo našli ekipo, ki je bila to sposobna narediti z odliko. Navsezadnje je tudi Magnificu z leseno ploščo uspelo narediti nekaj drugačnega. Potem moramo mi mali avtorji izdajat nekaj posebnega, če že je, da razbijemo monotonost. Glasbena industrija bo tako dolgo v ****, dokler se ne bodo zavedali, kje dobiti dobrote. Internet je z njimi, ne proti njim, to je treba dojeti in se prilagoditi!”

The Tide z motivacijo očitno nimajo težav, tudi če je denarja premalo, je to motivacija za naprej. Podobna situacija je bila namreč leta 2008, ko je bilo treba izdati ploščo s posnetki oddaje Izštekani.

“Za Izštekane smo imeli premalo denarja, da bi lahko izdali album v celoti, smo pa imeli ravno dovolj samo za ovitke. Zato smo natisnili brezplačne ovitke albuma in jih razdelili po knjižnicah, klubih, itd. V ovitku je bila nalepka za plošček z binarično kodo črke T, nato pa so si iz naše spletne strani prenesli ploščo in nalepili nalepko na zapečen cd. Vsak je tako sam zaključil zgodbo in se počutil del tega. Vse to so pozitivni dejavniki. Če bi imeli denar, ne bi razmišljali inovativno ali vsaj malo drugače. V največji krizi moraš biti kreativen. Še vedno je najlažje reči kako je vse v *****, gremo rajši na pivo.” 

Skupine, ki so kreativne zagotovo imamo. Med drugim je tukaj omembe vredna tudi skupina Adam, s katero je Tomaž Štular tudi nastopil, ko so gostovali v Kranju. Sam je bil nad ploščo skupine Adam navdušen, saj je vedel, da upanje še obstaja. “Ko sem videl njihov album in ga za borih 10 eur prijel v roke, sem občutil kvaliteto papirja, videl celotno zgodbo, je bil to eden boljših albumov. Zgodba, ki jo imajo je the best in verjetno stoji za vsem tem nekdo, ki sledi trendom in ponuja skupini nekaj več kot plastiko s ploščkom.

Ampak kdo je potem sploh kriv, da so skupine spregledane? Lahko sploh preložimo to odgovornost na koga? Tomaž pravi: “To ni samo odgovornost medijev, to je tudi odgovornost organizatorjev koncerta. Nekateri klubi imajo še danes napačen pristop k organizaciji koncerta, vse je na pol narejeno, ogromna luknja je tudi v promociji. Kot bi imel občutek, da smo tam pač zato, da se nekaj dogaja. Že, ampak kaj? Informiranje publike danes poteka preko Facebooka, mailing liste in petih plakatov okrog kluba. Kje so letaki, intervju na lokalnem radiu, pre-party, itd. Mailing lista ni vse, a se klubom tega ne da dopovedati!”

Tako kot se je v času intervjuja počasi bližal konec dvoboja, ki ga je Dejan Zavec bil z Paulom Delgadom, sva tudi midva naročila zadnjo rundo in prišla na temo Sirot (Orphans). Zgodba, ki je samo še potrdila kreativnost benda, za katerega bi bilo lepo, da že končno dobi mecena in ustvari še neustvarjeno.

In Sirote grejo nekako takole v Tomaževih besedah:

“Za rojstni dan, lani novembra, mi je bend prinesel Orphans – Sirote  vol. I, II, in III. To so trije cd-ji, približno 45 pesmi, idej, ki so ležale v računalniku zadnja tri leta. Med snemanjem zadnje plošče, smo imeli vaje za sprostitev in ponavadi se tam ustvari največ idej, pesmi, ki smo jih posneli na računalnik. Posneti so bili vsi fuši, vsi jam sessioni, butaste ideje, dobre ideje … Skratka sirote, ki niso prišle na ploščo. Mogoče bomo kdaj naredili sirotišnico in celo ostale bende povabili, naj v sirotišnico pripeljejo svoje sirote!”

M.P.